Iz starega v novo

Že nekaj časa imam doma pariško majčko roza barve, ki mi jo je za mojo punco dala nečakinja. Njej je namreč postala prekratka. Ker pa sta punci po letih močno narazen, bi moja Maša morala še kar nekaj let počakati predno bi jo lahko oblekla. Kar pa se mi je zdelo škoda, pa tudi prostora za vsako majčko v omari pač ni. Tako sem se je lotila predelati.

Povsem enostavno in izredno hitro (v roku pol urce) so nastale 3/4 harem hlačke, ki so zaradi elastike v pasu ter bombaža moden in hkrati udoben kos, ki bi jo morala poznati vsaka otroška garderoba :).

Povsod, kjer je označeno odrežemo in ponovno zašijemo. Zgoraj dodamo elastiko za pas.

In hlače so pripravljene za nošnjo. 

Kolekcija Ko se ptički ženijo

Morda bi morala besedico kolekcija dati v narekovaje, saj predstavljam le dva kosa oblačil - oblekco za mojo pupo in hlače za ta malega. Ampak se mi je tako luštno zdelo napisati kolekcija, saj je bil pri obeh motiv ptiček, da nisem mogla mimo te besedice :)

Mišljeno je bilo, da bosta vsak svoj kos oblekla v torek, ko so ptički imeli svoj dan. Vendar se nam ni povsem izšlo. Pri otrocih je pač težko vse v naprej splanirat. Nikoli namreč ne veš, kdaj bo začrtano pot prekrižala gripa, viroza,...

Kot rečeno, sem pri snovanju ideje imela v mislih ptičke. In tako je nastala oblekca iz jeansa, kombinirana z blagom potiskanim s ptički. Oblekica je posebna zaradi žepka na desni strani, ki je v obliki ptičje hišice. Kroj je sicer vzet iz ene izmed revij Ottobre, vendar je ideja o aplikacijah, žepkih in sredinske pasu povsem moja. Ker sem imela premalo jeansa, da bi kroj urezala povsem natančno, sem delala sestavljanko (posebej sem izrezala zgornji del in posebej spodnjega). Nastala je precej privlačna dekliška oblekica, ki je podložena in bo zelo uporabna v prihajajočih pomladnih dneh.

 












Za fantovske hlače sem uporabila stare moške žametke. Za kroj sem vzela eno izmed mnogih trenirk, ki jih moj fant rad nosi. So povsem enostavne hlače z elastiko v pasu in našitkom za zaščito kolen. Na ptičke pa spominjajo očke sovice, ki kukajo iz žepa na zadnji strani. Narejeno hitro in nič komplicirano.

 























Navodila za izdelavo obojega sledijo v kratkem ;)

Gregorčki - 3. del: pripravljeni na plovbo

Še zadnja objava tega projekta :) Ja, res je. Izkazalo se je, da je bil tole pravi mali projekt. Od nabiranja, izdelave hišk, do dokončanja splava iz rogoza in postavitve hišk nanj. 

Manjkal nam je torej le še splav. Lotila sem se ga povsem po svoje in po domače. Spodaj v slikah je prikazan postopek izdelave. 

Uporabila sem nabrani Rogoz in vrv iz konoplje. 

Šop Rogoza sem povezala z vrvjo.

Pri tem sem začetek šopa povezala prepleteno (kot se vidi na spodnjih slikah) in tako dosegla bolj ploščato obliko šopa.

Ko sem cel šop obvila z vrvjo, sem na koncu vrv zavezala in odrezala. Postopek zavezovanja je viden na spodnjih slikah.

Po tri take šope sem povezala skupaj na enak način, kot sem opisala - torej s prepletanjem.

 Iz vsega Rogoza sem dobila tri velike šope. Na koncu splav zgleda takole.

Bomo videli, kako dolgo bo zdržal na gladini :)

Gregorčki - 2.del: izdelava hišk

No pa smo jih (bolje rečeno sva, saj moški del družine ni pretirano navdušen nad packanjem z lepilom, rezanjem kartona, ipd.) izdelali - naše "gregorčke". Oziroma hiške, v katere bomo postavili čajne svečke, jih prižgali in spustili po Gradaščici jutri na predvečer sv. Gregorja.

Kljub dobri volji, da razen svečk ne bomo uporabili umetnih materialov, smo se malce pregrešili. Le kako bi sicer zalepili lepenko in papir. Nadvse zabavno je bilo tudi okrasiti naše hišice z geliranimi bleščicami. Ustvarili smo jih kar sedem.

Če nam jutri vreme ne bo res močno zagodlo, jih bomo spustili po reki.

V torek pa ne zamudite "kolekcije" Ko se ptički ženijo :)

Pisan papir, štance, škarje, lepilo in veliko domišljije :)

Lepljenje.

Okraševanje.

Kdo bi si mislil, da jih bo na koncu nastalo kar sedem!

Domišljija ne pozna meja.

Gregorčki - 1. del: nabiranje materiala

Bliža se Gregorjevo. Praznik, ko se ptički ženijo. Hkrati pa na ta isti dan otroci spuščajo "gregorčke" po potokih. S tem ohranjajo star običaj obrtnikov, ki so se s spustom lučk po reki nekoč poslavljali od zimskega časa in dela ob lučeh.

Ampak "gregorčke je potrebno najprej izdelati. Ker jih bomo spustili po reki, je pametno uporabiti naravne materiale (kot naprimer orehove lupine, drevesne veje, lubje, papir,...). Izjema je le svečka, ki jo prižgemo na "gregorčku". Ne želimo namreč, da bi onesnaževali bregove rek in reke same. Pa čeprav bi bilo "gregorčka" morda lažje izdelati s pomočjo plastike, stiroporja,... V današnjem času je zavest o ekologiji precej slaba in otroke je pač treba vzpodbuditi, da se z naravo in njenim življenjem ni za hecat.

Gregorčka še nimamo. Kajti to je projekt, ki zahteva kar nekaj časa. Še posebej, če pomislimo, da je potrebno najprej nabrat vse materiale in potem vse skupaj še sestaviti. Smo si ga pa zamislili nekako takole... Ob Koseškem bajerju smo nabrali posušena stebla Rogoza. In ideja je, da bomo ta stebla povezali v nekakšen splav. Nanj bomo nato postavili hiško (ali morda več hišic, bomo videli, kako ustvarjalni bomo :)), za katero bomo uporabili pisan papir. Na koncu bomo "gregorčku" dodali še svečko in odšli na spuščanje po Gradaščici prihodnji ponedeljek ob 17.30.

Ker se to rastlinje nahaja tik ob vodi, previdnost ni odveč. Otroci naj počakajo kakšen meter stran, da ne bo nesreče.

Otroci uživajo, če lahko pomagajo. Ker je bila naša punca ubogljiva in se ni  prav nič kaj pregovarjala, ko sem  Rogoz rezala jaz, je potem ona prišla na vrsto in ga razrezala na primerno dolžino.

Na koncu ga je zložila v vrečko, si jo oprtala na rame in odnesla domov.

Na tole umazanijo me je opozorila Maša in jo pospremila z ugotovitvijo: " Mami, veš kako je to nevarno, kaj če labodi ali race ugriznejo v to flašo, a ti veš, da si lahko polomijo zobe, ali pa se zadušijo, če pojedo zamašek." Tista o zobeh, verjetno ne drži :), vseeno pa nekaj resnice v tej trditvi je. Zato spoštujmo naravo in ne svinjajmo vse povprek. Raje se ozrimo naokoli in najdimo koš!

Aladinke za Mašo

Sobota, zunaj cela gora snega, otroka in mož pridno kidajo (otroka bolj za zabavo, mož, ker pač mora :)),  jaz pa sem se skrila na toplo in pišem.

Tokrat o noči, ko sem končno zašila "aladinke" za mojo malo damico.  

Torej, par noči nazaj sem se spravila delat hlače za ta malo. Ko sta otroka že spala, meni pa se ni ljubilo gledati televizije, sem se okoli pol devetih zvečer odpravila v moj kotiček.  In začela. Šlo je dokaj hitro. Zamislila sem si, da naredim hlače, ki bodo udobne, podložene, z nekaj aplikacijami in predvsem s patentom v pasu in okoli gležnjev. Mojo punčko namreč vse ozke hlače tiščijo in potem je primorana skoraj ves čas nositi trenirke, kajti udobnih kavbojk je bore malo po trgovinah. 

Po eni uri dela, ko sem imela našite že aplikacije, sešite glavne hlače in hlače za podlogo in bi morala te dvoje le še združiti v ene, kar je v bistvu pomenilo, da moram prišiti le še patent okoli gležnjev in pasu, se pojavi mož in me prijazno opozori, da gre on spat, ker je ura že pol desetih. Zjutraj bo moral zgodaj vstati in skidati sneg, ki so ga vremenarji napovedali za naslednje jutro. Dodal je še, da je moja punčka nekam sumljivo vroča in naj nikar ne pretiravam z ustvarjanjem, ker meni, da je pred mano verjetno težka in neprespana noč. In sem šla - preverit temperaturo moje pupe. Kar na roke, ker termometra ni bilo nikjer (berite: ga ni bilo tam kjer je običajno) in sklenem, da je z njo vse v redu. Vrnila sem se k šivariji. Itak sem imela po moji oceni za max. 20 minut dela. Ampak tu se je začelo....

Prva hlačnica uspešno zašita. Druga tudi, dokler nisem ugotovila, da sem zašila tako, da nikakor ne morem hlač obrnit v pravo smer :) No in grem parat. Seveda sem prej poskusila vse mogoče akrobacije, če bi mi morda vendarle uspelo obrnit hlače. Občutek, kot da se igram z Rubikovo kocko :) Nič. Vdala sem se v usodo in eno hlačnico odparala, potem skoraj doktorirala, kako je prav in jo nato končno ponovno zašila. Jupiiii, sem si mislila. Sedaj prišijem le še pas in bo končano. Patent sem že nič kolikokrat prišila kot pas in zame to res ni neka posebna znanost. Bolje rečeno NI BILA! Kajti včeraj je šlo narobe vse, kar je lahko narobe šlo. Po radiu slišim napovedovalko, da je že petek. Ok, si mislim, malo čez polnoč. Kje pa?!?! Ura je bila že pol dveh, moj pas pa do takrat že ene trikrat zašit in odparan. Na koncu, seveda, me je potrpljenje minilo in sem del pasu kar odrezala. Ker tole paranje mi gre pa res na živce. Še dobro, da sem imela toliko rezerve pri blagu in sem si ta odrez lahko privoščila. Potem pa, kot da se mi je posvetilo. Prišijem pas na zunanji del in potem še vse skupaj združim s podlogo, po radiu slišim, da je ura dve zjutraj in hlače so bile končane. :)

Meni so všeč, čeprav bi bil pas lahko lepše prišit. Ampak se ne opazi tako zelo. In ker me je zjutraj pohvalil mož, nato še tašča in tudi Maša je z njimi zadovoljna, lahko rečem le: "Sedi, ocena štiri." :)

Spredaj

Leva hlačnica z veliko stransko aplikacijo in s šivalnim strojem na roke izvezen žep

Zadnja stran

Pa začnimo

Ustvarjam odkar pomnim. Pa vendar se nikoli nisem imela za oblikovno ali pa umetniško spretno osebo. Toda, če sedaj pogledam nazaj...

Že kot majhna punčka sem se naučila štrikanja in kvačkanja ter vezenja na blago. Za vse to je zaslužna moja, žal že davno pokojna babi, ki sem jo z velikim navdušenjem opazovala pri njenih ročnih spretnostih. Bila je prva, ki mi je kot štiriletni deklici v roke dala pletilke in me naučila desnih in levih (petelj). Nato pa še kvačkanja in vezenja. Hvala babi! Moja mami je včasih šivala (sicer bolj kiklce zame, tist v "lokn", ampak tudi to je nekaj), danes pa z neverjetnim navdušenjem plete zokne, kape, šale, rokavice in puloverčke za vse nas. Največ pa za vnuke. Seveda nikakor ne smem pozabiti na njene kuharske in pekovske sposobnosti. Zamorček (op.p., gre za orehovo - čokoladni biskvit prelit s čokolado) je postal že kar njen zaščitni znak. In, če se ozrem še malo širše, ugotovim, da me ustvarjalni geni nikakor niso mogli zgrešiti. Teta je super pletilja, stric graver in ljubiteljski fotograf, tati vedno najde rešitev, ko je potrebno nekaj predelati, dodelati ali izdelati, brat pa je po poklicu grafik.

Torej, odkar pomnim, kar naprej nekaj izdelujem. Med drugim sem se lotila pisanja pesmic, risanja, kvačkanja, vezenja, pletenja, šivanja, izdelovanja voščilnic, peke in okraševanja tort, domačih kremic in čistil za dom,... Zares intenzivno (seveda v svojih prostih trenutkih) ustvajam šele zadnja leta, ko sem si v hiši uredila tudi sobo za ustvarjanje (tale moja ustvarjalnica je tudi nekaj posebnega, moj sveti kotiček, ki mu bom v prihodnosti namenila nekaj besed). In v tem času je nastalo že mnogo izdelkov. Zato je v meni dolgo tlela želja, da bi te svoje stvaritve pokazala širši javnosti, opisala nekatere postopke izdelave in tako še katero navdušila s to mojo strastjo. Kajti ni boljšega občutka, kot videti nekoga, ki s ponosom pokaže svoj izdelek in veš, da si ga ti spomnil na to, da je v njem ustvarjalna žilica. Zato ta blog.

Zakaj preprosto Linči? Vzdevka se je spomnil moj mož, ko sva bila še fant in dekle. Sprva mi je šel grozno na živce. Potem pa sem ga posvojila in sedaj mi je tako ljub, da ni boljšega naziva zame. Slišati je nežno in zdi se, da ponazarja navihano, življenja polno dekle, ki ljubi pravičnost in smeh ter je natančna, vztrajna in trmasta, zaradi česar vedno doseže cilj, ki si ga zastavi. Ja, preprosto Linči!