Velikonočno gnezdece

Tako. Velikonočni prazniki so pred vrati. In v soboto bomo barvali pirhe. Jaz jih najraje kar v čebulnih lupinah. Naravno in nič komplicirano. Vržem jih v vodo s čebulnimi lupinami in skuham kot ponavadi. Takšni pirhi se mi zdijo zelo šik, pa še prstov nimam umazanih od barv, ko jih lupim.

No ampak, ko so narejeni, jih je treba postavit na vidno mesto, kjer počakajo do žegnja. Jaz jih ponavadi dam v pleteno košarico, notri pa postiljem z umetno travo. Ja prav takšno, ki se jo da kupiti v skoraj vsaki trgovini. Vendar sem tokrat prišla na idejo, da jo naredim sama. Konec koncev to ni kakšna znanost in vse pripomočke imam tako ali tako že doma.

Za izdelavo umetne trave potrebujemo:
- pastamašino,
- zelen papir.

Zelen papir najprej pomečkamo in nato ponovno pogladimo liste. Tako bo končni izdelek bolj pristen.

Nato ga spustimo čez pastamašino, pri čemer jo nastavimo na 2 - 3 mm široke rezance.

In voila - gnezdece je narejeno.

Hitro, preprosto in poceni ;)

Apfelstrudel biskvit

Zunaj je še vedno zima. Kljub temu, da je mesec april že skoraj pred vrati in se vsako jutro sliši petje ptičkev, ki so se vrnili iz toplih krajev. (Ha, ha, ha, kako so se ušteli :) ) Saj bo prišla - pomlad. Gotovo. Še vsako leto je. Le da bo tokrat treba malce dlje počakati nanjo.

Letos smo imeli kar precej jabolk za ozimco. In vseh še vedno nismo pojedli. Tako so sedaj nekatera že malce slaba - niti ne gnila, kar je kar malce sumljivo, glede na to, da naj bi bila bio, pač pa kašašta. Ne glede na vse, bi jih bilo škoda vreči stran. Za jest pa tudi niso več. Zato jih zadnji mesec uporabljamo za pripravo kompota, štrudlja, muffinov, v sokovniku,... Skratka jabolka, jabolka in še enkrat jabolka. In po pravici, smo jih že malce naveličani. Vse do včeraj. Ja včeraj sem recept za muffine podvojila in malenkost spremenila in tako dobila super sočen biskvit, katerega vonj skupaj z zunanjo zimsko idilo pričara prav božično - novoletno vzdušje. Prav res. Ta mala je celo jingle bells začela pet :)

Priprava je preprosta ter vzame, če odštejemo čas peke, le kakih 15 minut časa. In pri nas ga zmanjka, ko je še topel :) Zato se splača poizkusiti.

Potrebujemo:
8 jabolk,
4 jajca
50 g masla
pol čajne žličke soli
150 - 200 g sladkorja (odvisno, kako sladka so jabolka oz. kako sladkosnedi smo mi)
vanilin sladkor
2 - 3 čajne žličke cimeta
400 g moke tipa 850 (lahko pa tudi bele tipa 500)

Jajca, sladkor, vanilin sladkor, na lističe narezano maslo in sol stresemo v posodo in zmiksamo. Če imamo MUMa naj ta kar meša, v vmesnem času pa mi operemo, olupimo in naribamo jabolka. Dodamo jih masi in skupaj s cimetom še enkrat na hitro pomiksamo. Na konco vmešamo še moko in vlijemo v pomaščen pekač velikosti cca. 15 x 30 cm. Pečemo v prej ogreti pečici na 180 ̊C, 25 minut.

Kot rečeno, mi ga takoj pojemo in zato slikce tokrat ni :)

Izdelava butar'ce

Potrebujemo:

• rolico WC papirja (lahko tudi kuhinjskih brisačk,...),
• pisan papir,
• zelenje (mi smo uporabili pušpan in bršljan),
• giljotino (ali škarje ali pastamašino),
• lepilo.

Če imate pastamašino bo tale del precej enostaven. Malce več dela bo z rezanjem tarkov za mašnice na giljotino. Najbolj zamudno je seveda delo s škarjami. Torej, če le imate pastamašino, papir vstavite vanjo in zavrtite ročko. Ven bodo prišli trakovi iz katerih nato izdelajte mašnico, kakršno poznamo recimo kot zaščitni znak boja proti aidsu ali raka na dojkah. Moram pa tule takoj povedati, da moja paštamašina reže le cca. 0,6 cm široke trakove, zato sem se na koncu vseeno odločila razrezati papir z giljotino. Tanki trakci so sicer šik, vendar je ta projekt v prvi vrsti namenjen otrokom, zato je bolje, da so trakov širši.

Papir razrežemo na 2 cm široke trakove, iz katerih nato izdelamo mašnice. Vsako posebej zlepila in jo nato prilepimo na rolico. Spodnjo vrstico utrdimo s selotejpom. Na vrhu v rolico potisnemo šopek zelenja. Nato pa še spodaj obdamo rolico z zelenjem, da zakrijemo zaključek lepljenja. Celotno zelenje utrdimo s povezovanjem in butar'ca je narejena. Spodaj še slikce postopka.

Veselo ustvarjanje.

Pisani, 2 cm široki trakovi.

Trakovi že zlepljeni v mašnice, ki čakajo, da jih nalepimo na rolice.

Prva vrsta mašnic je že prilepljena. Nadaljujemo v iste ritmu in oblepimo celo rolico.

  

Rolica je polepljena in manjka ji zelenje.

Skozi rolico potisnemo šop zelenja. Zelenje naj bo takšne dolžine, da  dobimo vrh in pecelj butr'ce.

Tako zgleda skoraj končana buta'ca. Manjka le še spodnje zelenje, ki prekrije zaključek lepljenja.

  

Tako. Butar'ca je končana. Ker je namenjena moji punčki, je spodaj povezana kar s tilom. Tako je še bolj šik.

Slovenske butar'ce

 S cvetno nedeljo se prične prvi dan velikega tedna in poglobljena priprava na Veliko noč - največji krščanski praznik. Tako na ta dan verniki v cerkev odnesejo zelenje, s čimer se spominjajo Jezusovega slovesnega prihoda v mesto Jeruzalem, ko so mu Izraelci s palmovimi vejami tlakovali pot in ga častili kot kralja in Odrešenika.

Spominjam se, da sem kot otrok v cerkev vedno nesla lepo pisano butarico, ki mi jo je mami kupila na trgu. Ko sem bila starejša, pa sem jo izdelala sama. V cerkvi smo imeli takrat organizirane t.i. družinske dneve pred dvema največjima praznikoma (Veliko nočjo in Božičem), kjer so se odvijale različne delavnice. Tako smo pred Veliko nočjo otroci iz prej nabarnega zelenja izdelovali butar'ce in med seboj seveda tekmovali, kdo bo imel najvišjo in najbogatejšo :) Na koncu smo nanje privezali še pomarančo ali dve in jo nesli k blagoslovu.

Ko sem bila stara kakšnih 11 let, sem imela priložnost spoznati postopek izdelave prave slovenske butar'ce. Z očetom sva se odpravila na obisk k njegovemu sodelavcu, katerega mama je bila mojstrica v izdelovanju takšnih butar. In ona je tista, ki me je naučila te tehnike. V bistvu je bila precej podobna tisti s cerkvenega vrta - povezovanje zelenja - s tem, da sem tu med zelenje vpletla še barvite oblance in tako sem prvič sama izdelala povsem svojo, ne kupljeno, "ta pravo" slovensko butaro. Prav takšno kot je na sliki .

In tako me je po krajšem pogovoru z mami prešinilo. Zakaj ne bi letos ponovno poskusila skupaj z mojo starejšo izdelati ta prave slovenske butar'ce. (Plan je bil sicer, da bi pri izdelavi sodelovala tudi Putka in njena starejša otroka, vendar nam je čas žal ušel. Pa drugo leto :) )


Sva pa s Putko vseeno skupaj premišljevali, kako bi se lotili izdelave. Otroci so namreč stari med tri in šest let, zato sva postopek izdelave želeli poenostaviti. Ni mogoče pričakovati, da bodo mali, sicer nadvse spretni prstki, v roki držali zelenje in okoli njega z vrvjo privezovali še pisane mašnice.

Tako sva na koncu prišli do ideje, da bodo otroci mašnice lepili na rolice WC papirja, na vrhu pa vanje zatlačili veje pušpana. Več o postopku si lahko preberete v naslednji objavi.

Modni dodatek - pleten šal

Danes, ko sem bila v trgovini Elna v BTC-ju, kamor sem šla iskat kroj za moj plašček, sem zagledala pisano, zankasto volno. Iz povsem iste volne je pred nekaj dnevi imela narejen šal moja sodelavka in že takrat mi je padel v oči. Volno sem seveda kupila. In ne ene, kar dve klopki, pri sebi pa sem si mislila, da spet kupujem na zalogo, saj pri dveh malih, energije polnih otrocih, službi, gospodinjstvu, odločitvi, da grem na dm tek,... pač ne bom imela prav dosti časa za pletenje. Ampak nakupu se nisem mogla upreti, predvsem zato, ker sem imela v mislih besede sodelavke, ki je trdila, da se to le nekako zvije in preplete - kar na roke. In še dobro da se nisem. V desetih minutah sem imela narejena dva šala! Navodila najdete tukaj. In verjemite, tole zna splesti vsak. Pa tudi, če ima dve levi roki :) Ko sem videla tale tutorial, sem se prav na glas nasmejala. Kaj tako preprostega, hkrati pa čudovitega in povsem na hitro narejenega pa še ne.


Poskusite sami. Prepričana sem, da bo uspelo vsakomur - tistim, ki ste mojstri pletenja in tistim, ki ročnih spretnosti sploh nimate.

In ne pozabite, da so pomladna jutra še zelo hladna, zato so šali še kako dobrodošli ;)

Iz starega v novo

Že nekaj časa imam doma pariško majčko roza barve, ki mi jo je za mojo punco dala nečakinja. Njej je namreč postala prekratka. Ker pa sta punci po letih močno narazen, bi moja Maša morala še kar nekaj let počakati predno bi jo lahko oblekla. Kar pa se mi je zdelo škoda, pa tudi prostora za vsako majčko v omari pač ni. Tako sem se je lotila predelati.

Povsem enostavno in izredno hitro (v roku pol urce) so nastale 3/4 harem hlačke, ki so zaradi elastike v pasu ter bombaža moden in hkrati udoben kos, ki bi jo morala poznati vsaka otroška garderoba :).

Povsod, kjer je označeno odrežemo in ponovno zašijemo. Zgoraj dodamo elastiko za pas.

In hlače so pripravljene za nošnjo. 

Kolekcija Ko se ptički ženijo

Morda bi morala besedico kolekcija dati v narekovaje, saj predstavljam le dva kosa oblačil - oblekco za mojo pupo in hlače za ta malega. Ampak se mi je tako luštno zdelo napisati kolekcija, saj je bil pri obeh motiv ptiček, da nisem mogla mimo te besedice :)

Mišljeno je bilo, da bosta vsak svoj kos oblekla v torek, ko so ptički imeli svoj dan. Vendar se nam ni povsem izšlo. Pri otrocih je pač težko vse v naprej splanirat. Nikoli namreč ne veš, kdaj bo začrtano pot prekrižala gripa, viroza,...

Kot rečeno, sem pri snovanju ideje imela v mislih ptičke. In tako je nastala oblekca iz jeansa, kombinirana z blagom potiskanim s ptički. Oblekica je posebna zaradi žepka na desni strani, ki je v obliki ptičje hišice. Kroj je sicer vzet iz ene izmed revij Ottobre, vendar je ideja o aplikacijah, žepkih in sredinske pasu povsem moja. Ker sem imela premalo jeansa, da bi kroj urezala povsem natančno, sem delala sestavljanko (posebej sem izrezala zgornji del in posebej spodnjega). Nastala je precej privlačna dekliška oblekica, ki je podložena in bo zelo uporabna v prihajajočih pomladnih dneh.

 












Za fantovske hlače sem uporabila stare moške žametke. Za kroj sem vzela eno izmed mnogih trenirk, ki jih moj fant rad nosi. So povsem enostavne hlače z elastiko v pasu in našitkom za zaščito kolen. Na ptičke pa spominjajo očke sovice, ki kukajo iz žepa na zadnji strani. Narejeno hitro in nič komplicirano.

 























Navodila za izdelavo obojega sledijo v kratkem ;)

Gregorčki - 3. del: pripravljeni na plovbo

Še zadnja objava tega projekta :) Ja, res je. Izkazalo se je, da je bil tole pravi mali projekt. Od nabiranja, izdelave hišk, do dokončanja splava iz rogoza in postavitve hišk nanj. 

Manjkal nam je torej le še splav. Lotila sem se ga povsem po svoje in po domače. Spodaj v slikah je prikazan postopek izdelave. 

Uporabila sem nabrani Rogoz in vrv iz konoplje. 

Šop Rogoza sem povezala z vrvjo.

Pri tem sem začetek šopa povezala prepleteno (kot se vidi na spodnjih slikah) in tako dosegla bolj ploščato obliko šopa.

Ko sem cel šop obvila z vrvjo, sem na koncu vrv zavezala in odrezala. Postopek zavezovanja je viden na spodnjih slikah.

Po tri take šope sem povezala skupaj na enak način, kot sem opisala - torej s prepletanjem.

 Iz vsega Rogoza sem dobila tri velike šope. Na koncu splav zgleda takole.

Bomo videli, kako dolgo bo zdržal na gladini :)

Gregorčki - 2.del: izdelava hišk

No pa smo jih (bolje rečeno sva, saj moški del družine ni pretirano navdušen nad packanjem z lepilom, rezanjem kartona, ipd.) izdelali - naše "gregorčke". Oziroma hiške, v katere bomo postavili čajne svečke, jih prižgali in spustili po Gradaščici jutri na predvečer sv. Gregorja.

Kljub dobri volji, da razen svečk ne bomo uporabili umetnih materialov, smo se malce pregrešili. Le kako bi sicer zalepili lepenko in papir. Nadvse zabavno je bilo tudi okrasiti naše hišice z geliranimi bleščicami. Ustvarili smo jih kar sedem.

Če nam jutri vreme ne bo res močno zagodlo, jih bomo spustili po reki.

V torek pa ne zamudite "kolekcije" Ko se ptički ženijo :)

Pisan papir, štance, škarje, lepilo in veliko domišljije :)

Lepljenje.

Okraševanje.

Kdo bi si mislil, da jih bo na koncu nastalo kar sedem!

Domišljija ne pozna meja.

Gregorčki - 1. del: nabiranje materiala

Bliža se Gregorjevo. Praznik, ko se ptički ženijo. Hkrati pa na ta isti dan otroci spuščajo "gregorčke" po potokih. S tem ohranjajo star običaj obrtnikov, ki so se s spustom lučk po reki nekoč poslavljali od zimskega časa in dela ob lučeh.

Ampak "gregorčke je potrebno najprej izdelati. Ker jih bomo spustili po reki, je pametno uporabiti naravne materiale (kot naprimer orehove lupine, drevesne veje, lubje, papir,...). Izjema je le svečka, ki jo prižgemo na "gregorčku". Ne želimo namreč, da bi onesnaževali bregove rek in reke same. Pa čeprav bi bilo "gregorčka" morda lažje izdelati s pomočjo plastike, stiroporja,... V današnjem času je zavest o ekologiji precej slaba in otroke je pač treba vzpodbuditi, da se z naravo in njenim življenjem ni za hecat.

Gregorčka še nimamo. Kajti to je projekt, ki zahteva kar nekaj časa. Še posebej, če pomislimo, da je potrebno najprej nabrat vse materiale in potem vse skupaj še sestaviti. Smo si ga pa zamislili nekako takole... Ob Koseškem bajerju smo nabrali posušena stebla Rogoza. In ideja je, da bomo ta stebla povezali v nekakšen splav. Nanj bomo nato postavili hiško (ali morda več hišic, bomo videli, kako ustvarjalni bomo :)), za katero bomo uporabili pisan papir. Na koncu bomo "gregorčku" dodali še svečko in odšli na spuščanje po Gradaščici prihodnji ponedeljek ob 17.30.

Ker se to rastlinje nahaja tik ob vodi, previdnost ni odveč. Otroci naj počakajo kakšen meter stran, da ne bo nesreče.

Otroci uživajo, če lahko pomagajo. Ker je bila naša punca ubogljiva in se ni  prav nič kaj pregovarjala, ko sem  Rogoz rezala jaz, je potem ona prišla na vrsto in ga razrezala na primerno dolžino.

Na koncu ga je zložila v vrečko, si jo oprtala na rame in odnesla domov.

Na tole umazanijo me je opozorila Maša in jo pospremila z ugotovitvijo: " Mami, veš kako je to nevarno, kaj če labodi ali race ugriznejo v to flašo, a ti veš, da si lahko polomijo zobe, ali pa se zadušijo, če pojedo zamašek." Tista o zobeh, verjetno ne drži :), vseeno pa nekaj resnice v tej trditvi je. Zato spoštujmo naravo in ne svinjajmo vse povprek. Raje se ozrimo naokoli in najdimo koš!