Aladinke za Mašo

Sobota, zunaj cela gora snega, otroka in mož pridno kidajo (otroka bolj za zabavo, mož, ker pač mora :)),  jaz pa sem se skrila na toplo in pišem.

Tokrat o noči, ko sem končno zašila "aladinke" za mojo malo damico.  

Torej, par noči nazaj sem se spravila delat hlače za ta malo. Ko sta otroka že spala, meni pa se ni ljubilo gledati televizije, sem se okoli pol devetih zvečer odpravila v moj kotiček.  In začela. Šlo je dokaj hitro. Zamislila sem si, da naredim hlače, ki bodo udobne, podložene, z nekaj aplikacijami in predvsem s patentom v pasu in okoli gležnjev. Mojo punčko namreč vse ozke hlače tiščijo in potem je primorana skoraj ves čas nositi trenirke, kajti udobnih kavbojk je bore malo po trgovinah. 

Po eni uri dela, ko sem imela našite že aplikacije, sešite glavne hlače in hlače za podlogo in bi morala te dvoje le še združiti v ene, kar je v bistvu pomenilo, da moram prišiti le še patent okoli gležnjev in pasu, se pojavi mož in me prijazno opozori, da gre on spat, ker je ura že pol desetih. Zjutraj bo moral zgodaj vstati in skidati sneg, ki so ga vremenarji napovedali za naslednje jutro. Dodal je še, da je moja punčka nekam sumljivo vroča in naj nikar ne pretiravam z ustvarjanjem, ker meni, da je pred mano verjetno težka in neprespana noč. In sem šla - preverit temperaturo moje pupe. Kar na roke, ker termometra ni bilo nikjer (berite: ga ni bilo tam kjer je običajno) in sklenem, da je z njo vse v redu. Vrnila sem se k šivariji. Itak sem imela po moji oceni za max. 20 minut dela. Ampak tu se je začelo....

Prva hlačnica uspešno zašita. Druga tudi, dokler nisem ugotovila, da sem zašila tako, da nikakor ne morem hlač obrnit v pravo smer :) No in grem parat. Seveda sem prej poskusila vse mogoče akrobacije, če bi mi morda vendarle uspelo obrnit hlače. Občutek, kot da se igram z Rubikovo kocko :) Nič. Vdala sem se v usodo in eno hlačnico odparala, potem skoraj doktorirala, kako je prav in jo nato končno ponovno zašila. Jupiiii, sem si mislila. Sedaj prišijem le še pas in bo končano. Patent sem že nič kolikokrat prišila kot pas in zame to res ni neka posebna znanost. Bolje rečeno NI BILA! Kajti včeraj je šlo narobe vse, kar je lahko narobe šlo. Po radiu slišim napovedovalko, da je že petek. Ok, si mislim, malo čez polnoč. Kje pa?!?! Ura je bila že pol dveh, moj pas pa do takrat že ene trikrat zašit in odparan. Na koncu, seveda, me je potrpljenje minilo in sem del pasu kar odrezala. Ker tole paranje mi gre pa res na živce. Še dobro, da sem imela toliko rezerve pri blagu in sem si ta odrez lahko privoščila. Potem pa, kot da se mi je posvetilo. Prišijem pas na zunanji del in potem še vse skupaj združim s podlogo, po radiu slišim, da je ura dve zjutraj in hlače so bile končane. :)

Meni so všeč, čeprav bi bil pas lahko lepše prišit. Ampak se ne opazi tako zelo. In ker me je zjutraj pohvalil mož, nato še tašča in tudi Maša je z njimi zadovoljna, lahko rečem le: "Sedi, ocena štiri." :)

Spredaj

Leva hlačnica z veliko stransko aplikacijo in s šivalnim strojem na roke izvezen žep

Zadnja stran

Pa začnimo

Ustvarjam odkar pomnim. Pa vendar se nikoli nisem imela za oblikovno ali pa umetniško spretno osebo. Toda, če sedaj pogledam nazaj...

Že kot majhna punčka sem se naučila štrikanja in kvačkanja ter vezenja na blago. Za vse to je zaslužna moja, žal že davno pokojna babi, ki sem jo z velikim navdušenjem opazovala pri njenih ročnih spretnostih. Bila je prva, ki mi je kot štiriletni deklici v roke dala pletilke in me naučila desnih in levih (petelj). Nato pa še kvačkanja in vezenja. Hvala babi! Moja mami je včasih šivala (sicer bolj kiklce zame, tist v "lokn", ampak tudi to je nekaj), danes pa z neverjetnim navdušenjem plete zokne, kape, šale, rokavice in puloverčke za vse nas. Največ pa za vnuke. Seveda nikakor ne smem pozabiti na njene kuharske in pekovske sposobnosti. Zamorček (op.p., gre za orehovo - čokoladni biskvit prelit s čokolado) je postal že kar njen zaščitni znak. In, če se ozrem še malo širše, ugotovim, da me ustvarjalni geni nikakor niso mogli zgrešiti. Teta je super pletilja, stric graver in ljubiteljski fotograf, tati vedno najde rešitev, ko je potrebno nekaj predelati, dodelati ali izdelati, brat pa je po poklicu grafik.

Torej, odkar pomnim, kar naprej nekaj izdelujem. Med drugim sem se lotila pisanja pesmic, risanja, kvačkanja, vezenja, pletenja, šivanja, izdelovanja voščilnic, peke in okraševanja tort, domačih kremic in čistil za dom,... Zares intenzivno (seveda v svojih prostih trenutkih) ustvajam šele zadnja leta, ko sem si v hiši uredila tudi sobo za ustvarjanje (tale moja ustvarjalnica je tudi nekaj posebnega, moj sveti kotiček, ki mu bom v prihodnosti namenila nekaj besed). In v tem času je nastalo že mnogo izdelkov. Zato je v meni dolgo tlela želja, da bi te svoje stvaritve pokazala širši javnosti, opisala nekatere postopke izdelave in tako še katero navdušila s to mojo strastjo. Kajti ni boljšega občutka, kot videti nekoga, ki s ponosom pokaže svoj izdelek in veš, da si ga ti spomnil na to, da je v njem ustvarjalna žilica. Zato ta blog.

Zakaj preprosto Linči? Vzdevka se je spomnil moj mož, ko sva bila še fant in dekle. Sprva mi je šel grozno na živce. Potem pa sem ga posvojila in sedaj mi je tako ljub, da ni boljšega naziva zame. Slišati je nežno in zdi se, da ponazarja navihano, življenja polno dekle, ki ljubi pravičnost in smeh ter je natančna, vztrajna in trmasta, zaradi česar vedno doseže cilj, ki si ga zastavi. Ja, preprosto Linči!